Naša duša je nespremenljiva. V nekaterih kulturah in filozofijah je večna. Ljudje komuniciramo s pomočjo jezika. Nekateri bi rekli, da je to način razkrivanja naše duše. Ampak ali se slika duše spremeni če uporabimo drug jezik?
Z odraščanjem v majhni državi – ki ni ravno talilni lonec ampak se kulture mešajo le na mejah in glede na to, da so meje vedno blizu, so blizu tudi tuje države – sem bila seznanjena s tujimi jeziki večino mojega življenja. Čeprav govorim angleško (oziroma vsaj poskušam) že od prvega leta izobraževanja in sem se kasneje začela učiti tudi nekaj drugih jezikov, sem bila v njih zmeraj omejena. Moje besedišče je bilo bistveno slabše od besedišča v maternem jeziku zato so bile moje misli precej omejene. Nekaj časa je preteklo, misli so se razširile in razvile, ampak te so bile drugačne od misli v slovenščini. Bile so sveže – morda bi bila to prava beseda. Svežina je bila tudi v načinu, v katerem sem te misli izražala. Ljudje, s katerimi sem se pogovarjala v različnih jezikih, so rekli, da se spremenim vsakič ko spremenim jezik, s katerim se izražam. Bi bil njihov pogled name enak če bi uporabila drug jezik?
Tudi ostali se srečujejo s podobnimi mislimi. Med drugim ljudje iz dvojezičnih ali celo trojezičnih držav. Morda celo ljudje, ki so živeli v Jugoslaviji. So medkulturni pari naleteli na težave ker so njihove duše spremenile obliko in izgled? So 'medjezikovna' prijateljstva šibkejša od tistih, ki so sklenjena v istem jeziku? So ljudje med izobraževanjem v tujini izgubili smisel za socialno odgovornost? Najverjetneje ne. Morda med njihovim otroštvom. Kar sem pozabila omeniti je, da se vse to spremeni ko odrasteš. Izboljšaš tuji jezik, postaneš stalnejši.
S časom se naučiš, da sta tvoja duša in osebnost nekaj, kar ostane s tabo, ne glede na to, v katero državo odpotuješ. Dostojen si v vsakem jeziku, kot naravni govorec ali z močnim naglasom.