Velik svet je tam zunaj. Spektakularen, zastrašujoč, vedno nov za vsakega od nas. Naša življenja so neskončna nit majhnih in velikih fenomenov, spektaklov in časa tam vmes. Nit, ki se prenaša iz ene očarljive lokacije do druge, od katerih vsaka nosi del našega življenja – kot otroci v vseh spoznavnih igricah, ki jih vsi tako dobro poznamo – ustvarjajo nenavaden in zapleten vzorec. Vsa napetost in vozli v našem nizu le dodajajo k temu mozaiku, ki je edinstven in opazno naš. In vendar vedno več ljudi prepozna le prvo buciko, ki drži našo nit, kar nas takoj vrže v stereotipne in nas oropa kakršnekoli prihodnosti, razen tiste ki nam jo namenja naša kategorizacija.
Lani je bil na Mariborski srednji šoli II. gimnaziji dogodek V iskanju človečnosti, kjer so bila predstavljena dela Slovenske umetnice in njene sodelavke. Serija umetniških del je vključevala begunce. Kratke zgodbe, ki jih je napisala Widad Tamimi in Nika Autor, skupaj z ilustracijami Vesne Bukovec. Seveda ljudje lahko čutijo nakazovanje nekoliko temnejših vsebin. Ampak najhujši del? Zgodbe, ki sta jih povedali so bile resnične.
Poleg ostalih smo lahko slišali zgodbo ženske, ki je bila priča linčanju svojega moža in drugih sorodnikov, preden je njena hiša zgorela do tal. Prišla je vse do slovenskega begunskega centra da bi našla svoje otroke, ki so uspeli pobegniti že prej, hrepenela je po tem, da bi jih videla, a se vseeno bala njihovega ponovnega srečanja, saj bi jim morala povedati, kaj se je zgodilo njihovi družini in domu. Utapljala se je v žalosti, ni videla izhoda, a je vseeno imela možnost živeti še en dan in tudi drugo življenje. Ni bila edina oseba, ki je nosila boleče spomine, krivdo in žalost iz svoje domovine.
Glene na UNICEF-ove podatke je vsak dan 34 000 ljudi prisiljenih izseliti se iz svojih domov. V naši državi lahko najpogosteje slišiš o Sirskih beguncih – trenutno jih je okoli 4,9 milijona. Bi prenesli slišati 4 900 000 bolečih zgodb, dovolj groznih, da prisilijo moškega/žensko, da zapusti svoj dom? Kaj pa živeti kot eden od teh?
Možnosti so, da ste na oba vprašanja odgovorili z ne. Ampak vsi vi, ki se opravičujete tega bremena, kakšen položaj ste zavzeli proti istim ljudem, ki prihajajo v vaše mesto? V reviji Express so opisali raziskavo, ki je bila izvedena v nekaterih Evropskih državah. Na vprašanje ali so begunci breme je 64 % Britancev in 82 % Madžarov odgovorilo da. 82 %. Torej bi približno vsaka peta oseba, s katero bi se kot begunec poskušali pogovarjati, mislila, da ste ji prišli ukrasti službo in zaživeti z denarjem davkoplačevalcev.
Kaj se je zgodilo? Zakaj smo tako nezmožni pomagati tistim ki to potrebujejo? Tistim, ki se borijo, da bi preživeli? Leto je preteklo od dogodka, begunci pa se še vedno niso ustalili, niso še nehali prihajati ali našli služb (ne velja za vse). Zakaj jim mi, ljudje iz varne države, stojimo na poti, namesto, da bi za utrujene popotnike porezali trnovo grmovje? Ali smo res tako potopljeni
v ksenofobičnem sovraštvu? Upam, da nismo. Ni še prepozno. Lahko pomagamo.
Poiščite vaš družbeni center ali dobrodelno organizacijo in prinesite tisti plašč, ki visi v vaši omari že dve leti (najprej ga umije), dodatno odejo ali pasto iz lokalne trgovine. Darujte, če lahko. Če pa ne morete česa dati ali narediti pa delite. Delite informacije, širite zavest, da bo borba beguncev dosegla tiste, ki jim lahko pomagajo. Tisti na oblasti vas lahko slišijo. Čas za ukrepanje ni čez tri tedne ampak zdaj. Že tako smo pozni. Nadoknadimo. Združimo se, mladi so ustvarili dobre platforme za to, zakaj jih ne bi uporabili za velike stvari. In če to naredimo, bomo morda na koncu lahko rekli da prizadevanje za iskanje človečnosti ni izgubljen primer.
Foto: Zala Šeško