“Imamo občutek, da glede na to, da smo lahko šli v tujino v srednjo šolo, zakaj ne bi mogli iti še dlje na univerzo?” To mi reče makedonsko dekle, ki sedi pod toplim majskim soncem, 100 kilometrov stran od svojega domačega mesta. Kot nekateri drugi se je preselila v Maribor da bi zaključila srednjo šolo z mednarodno diploma, da bi si olajšala izhod – od tam do sem, od sem do …
Morda se začne še pred srednjo šolo. Mogoče takrat, ko ugotoviš kje je meja med našim in njihovim in vidiš, da ima njihova zemlja (ali dvorišče) drugačne vrste sadja od tistega na naši, da nima enakega vonja in da nekateri ljudje gredo od naše do njihove in se ne vrnejo. Ali ko naša postane prenatrpana, pokvarjena ali preveč nevarna da bi ostala naša. Ampak mogoče pa ni nič od tega. Lahko bi bilo le ena od stvari ki definirajo generacijo Z, torej ta potreba po deljenju sveta, kot nas je splet naučil da si delimo informacije – nemudoma, hitro in brez vsakršne cene.
Želimo si nekja novega, ni pomembno ali je boljše ali salbše od prejšnjega, samo da je novo. Želimo si stvari, ki jih nimamo, tistih 14 krajev, ki jih še nismo videli v živo ampak le na dvajsetih videih in objavah ter jih moramo izkusiti še sami. Ironija je, da tudi ko pridemo do tistega štirinajstega kraja, še vedno nismo zares tam. Gledamo skozi leče tehnoloških čudežev (ki nosijo logotip po naši izbiri) in pozabimo na naravno camero obscuro, ki nam je bila dana, z največjo resolucijo in najširšim kotom. In ko smo tam, opazimo, da so prebivalci srednjih starosti tam srečno ustaljeni. Ampak kako?
Aloi nismo naučeni, da bi besedi srečen in ustaljen morsli bit ikolocirani? Srečo moraš doseči s premikanjem, nenehnim nadgrajevanjem, rastjo. S potovanji, nelagodno, neustaljeno. Vedno v naglici. Zakaj je tukaj vedno ta priokus neuspeha ob misli, da bi ostal v svojem domačem mestu, da bi vzgajal otroke tam kjer si sam odrastel, zavezati se enemu življenju, enemu mestu, osebi ali službi?
Punca z začetka je imela nekaj utemeljenih razlogov, da se je preselila – razlike, ki so naredile hibridno Slovenijo (odišavljeno z jugoslovansko preteklostjo in v senci zahodnih podtonov) videti kot boljšo opcijo kot ostati v Makedoniji, državi, kateri meni da ji prinese le malo svelte prihodnosti v najboljšem primeru. Ampak zakaj si vedno želimo premika, tudi ko nam je udobno, tudi ko smo zadovoljni? Vprašajte se, kolikokrat se preselimo samo da se preselimo in kolikokrat se preselimo zaradi nas samih?